Rimske gomile 
Gomilno grobišče iz rimske dobe v Miklavžu je najvzhodnejše od šestih na ravnici južnega obrežja Drave, nekoliko manj številnejše od večine drugih (Ruše – 30 gomil, Bezena-Bistrica – 34, Limbuš in Pekre po 14, Dogoše – 5), a po dosedanjih najdbah iz grobov prav gotovo najpomembnejše. Graški profesor Franz Ferk je na začetku 20. stoletja tukaj zabeležil še 16 gomil, do danes so se v kraju ohranile tri v zavetju gozda, kjer niso bile izpostavljene izravnalnim posegom.
Raznolike najdbe v danes urejeni in dostopni gomili št. 1 so izdelane iz gline, stekla, brona in železa. Na ogled so razstavljene v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. V grobnici so ob odprtju (leta 1961) odkrili veliko amforo, malo skledico iz galske fino prečiščene gline, kar 17 steklenih predmetov, škatlico za ličenje iz tanke bronaste pločevine, pasno spono, kos bronaste fibule (sponke) in bronast novec. V miklavški gomili je bila grobnica postavljena kar na površini. Njena izjemnost je predvsem v tem, da je niso sezidali iz kamenja z malto, temveč so jo sestavili iz kamnitih plošč. To je bilo skoraj bolj zapleteno, kot preprosta zidarska gradnja, saj je bilo potrebno primerne ogromne kamnite plošče najprej nekje najti in jih potem prepeljati na mesto pokopa. Pri nasutju gomile je pri takšni velikosti (širini 16 m in višini 3m) šlo za enormne količine zemlje, zato je bila najverjetneje najeta tuja delovna sila.
Na podlagi časovne ocenitve posameznih predmetov v grobu se da čas pokopa v miklavško gomilo datirati v obdobje med leti 95-110. Da gre za pokop žene iz veljavne družine, dokazujejo za ženske pokope značilni predmeti, kot so pasna garnitura, škatlica za ličila in večje število steklenih posod. To nam pove, da je imela v svojem okolju posebno veljavo, saj je bilo za njen grob poleg množine pridatkov porabljenega mnogo truda tako pri izdelavi grobnice kot pri nasutju gomile, ki je bila mogoče največja v Miklavžu.
Na podlagi datacije najdb gre tu za zgodnje naseljevanje Rimljanov na tem podeželju. Izhodišče mu je brez dvoma bilo eno od obeh upravnih središč, od katerih je bila najbližja Poetovio. Na smer naseljevanja teh krajev je najbrž vplivala tudi meja med obema provincama Norikom in Panonijo, ki bi naj po dosedanjih domnevah potekala preko Slovenskih goric med Cmurekom in Vurberkom ter po Dravskem polju proti Pragerskemu. Miklavški kraj je po teh presojah spadal v provinco Norik in mestnemu upravnemu področju Flavia Solva, vendar je bil mnogo bližje Poetoviu in glavnim prometnim povezavam z Italijo preko nje.
Ob arheoloških delih, opravljenih junija in julija 2002, so ob vznožju gomile št. 1 naleteli še na marmorno bazo, ki je nekoč služila kot temelj velikemu spomeniku, ki je stal pred gomilo. Spomenik je bil v odprtino na bazi nasajen z vsadnikom, ki se je natančno prilegal izklesani vdolbini. Ta najdba je danes eden redkih dokazov, da so rimske gomile imele zunanja obeležja, posredno pa namiguje tudi na to, da je tedaj tod potekala rimska cesta.
Cerkev sv. Miklavža se prvič omenja v pisnih virih v letu 1382. Vetrinjski menihi so namreč 24. marca tega leta prosili gospode Ptujske, da jim zaščitijo njihove podložnike pri Miklavžu na Dravskem polju (Sand Nicla in dem Tra(o)feld). S tem zapisom je cerkev ena najstarejših na območju Dravskega polja sploh.
Cerkev je zidana v romanskem slogu, nastajala pa je postopoma. Današnjo podobo z zvonikom poznogotske gradnje iz začetka 16. stoletja je dobila v drugi polovici 17. stoletja. Iz tega časa (1662) je bil tudi prvi bronasti zvon, ki ga je vlilo podjetje Rostauscher iz Gradca. Na zvonu so bile podobe sv. Miklavža, sv. Jurija, Žalostne matere božje in Kristusovega telesa. Drugi in tretji zvon sta se oglasila v letih 1745 in 1778, v času, ko so cerkev obnavljali. Cerkev sestavljajo prizmatičen zvonik, pravokotna ladja ter enako širok in visok, 3/8 sklenjen prezbiterij s pritlično zakristijo ob svoji južni strani. Obdaja jo pokopališče, katerega obzidje krepijo oporniki, vhod vanj pa poudarja stopničasto oblikovano čelo. V severni steni, deloma pokriti še z originalnim romanskim ometom, je pri tleh vzidan vrh rimskega nagrobnika z dvema levoma ob strani in golim genijem v sredini. V južni steni so ohranjeni sledovi dveh visoko lociranih romanskih oken, dveh nivojsko in po velikosti različnih poznogotskih oken ter sled naslikanega okrogloločnega venčnega zidca. Zunanjščina je preprosta, kar velja tudi za zakristijo s skromnim pristrešnim talnim zidcem. V notranjščini cerkve vodi na zidano pevsko emporo originalno levo stopnišče. Oltar je po starem kronogramu: DIVo NICoLao seMper gLorIa honor qVoqVe sodeč iz leta 1718, vendar gre pri njem za dvofazni izdelek, katerega starejši del je nastal že okoli leta 1705, mlajši, od konjiškega kiparja Mihaela Pogačnika, pa okoli leta 1717. Gre za bogato in kvalitetno delo našega podeželskega baroka, ki se je edino ohranilo od prvotne cerkvene oprave. Cerkev je, po slogu sodeč, nastala v drugi polovici 13. stoletja kot podružnica hočke pražupnije. Obsegala je nižjo, ravno stropano in nekaj krajšo ladjo, strešni stolpič in neznan, vendar verjetno apsidalen vzhodni zaključek. Od nje je še ohranjena ladja z visoko ležečima polkrožno sklenjenima oknoma na južni –, in ostanki plastovito fugiranega ometa na severni strani. Pri njeni gradnji je bilo uporabljenih več rimskih spolij, med njimi omenjeni ovršnik velikega nagrobnika. Pri prenovi cerkvene fasade so našteli 27 vzidanih kamnov iz rimskega obdobja, kar zgolj potrjuje (skupaj z ohranjenimi gomilami) močno prisotnost rimskih kolonistov na tem območju. V začetku 16. stoletja so ladji prizidali zvonik, ki so ga vstavili v njeno zahodno fasado ter ga na južni strani okrasili z veliko fresko sv. Krištofa, zaščitnika pred nenadno smrtjo. Leta 1662 so ladjo dvignili za slab meter in jo opečno obokali, ji na vzhodu prizidali njen sedanji slavoločni del ter enako širok in visok, triosminsko sklenjen prezbiterij z malce mlajšo pritlično zakristijo na južni strani. Takrat so tudi zazidali stari okni ter prebelili tri nova večja, enaka onim trem v prezbiteriju. Oba vhoda (v ladjo in na emporo) s severne strani ladje sta bila zazidana že v 13. stoletju. Miklavška cerkev je (s kratkim prebliskom) ostala podružnica (nad)župnije Hoče vse do leta 1962, ko je bila ustanovljena samostojna župnija Miklavž ob Dravi.
Miklavški dvorec je nadstropna 6x3 osna stavba z velikim balkonom na štirih kamnitih slopih sredi glavne fasade. Portal je širok, polkrožno sklenjen in opremljen s klasicističnimi vratnicami. Dvorec s srednjeveško lokacijsko tradicijo je v sedanji stavbi iz prve četrtine 19. stoletja, po videzu pa je neorenesančen s konca 19. stoletja. Prvič se v pisnih virih omenja v letu 1453. Med leti 1453-1460 je Valter Zebinger tukaj v fevd prevzel dvor velik za tri kmetije ( ain hof, des drey huben sind.), dva mlina in devet kmetij. Iz druge polovice 15. stoletja je znanih še več fevdalcev. Poleg Zebingerja so v Miklavžu dobili zemljo v obliki fevda Janez Stubenberg, škof Herman iz Gnasa (lavantinski škof med 1433-1436), Volfgang Limbuški, Nikolaj Griebinger in pozneje še Bernard Griebinger. Po njem so tod gospodovali njegova vdova Veronika, rojena Breuner, in njena brata Bernard in Friderik. Rodbina Zekel (Szekely) je konec 15. stoletja dobila tukajšnjo posest od cesarja v trajno last. Sprva je urad Miklavž (St. Nikolai) spadal v okvir gospoščine Borl, od druge polovice 16. stoletja dalje pa v okvir gospoščine Betnava. Dvorec je ves čas predstavljal simbol fevdalčeve oblasti v uradu. Ta je tekom časa prehajal v roke rodbin kot so bili Herbersteini, Khisli (oziroma pozneje Zwickl-Khisli), Rosenbergi, Brandisi. Od Zwickl-Khislov dalje je urad prešel od gospoščine Betnava v okvir gospoščine Spodnji Maribor. Stavba je danes stanovanjsko predelana. Dravski kanal je Miklavž razdelil na starejši in novejši del, tako da je dvor ohranil svojo poudarjeno lego - na začetku starega Miklavža.
Matjaž Grahornik
Miklavški potok izvira nedaleč od mostu čez dovodni kanal za HE Zlatoličje, teče skozi močvirno pokrajino in povezuje tri ribnike. Prvi je poraščen s trstiko, tudi v drugem je veliko različnega rastja, tretji in največji pa je bogat z ribami. Na območju ribnikov domujejo race mlakarice, občasno priletijo tudi labodi, posebna zanimivost pa so štorklje, ki gnezdijo na drogu pred cerkvijo. Območje enega najbogatejših ekosistemov ter najlepših in najbolj živih habitatov v Sloveniji se imenuje dravska loka, ki sega od dravske terase pod starim vaškim jedrom Miklavža do struge reke Drave. To izravnalno območje neposredno ob reki je izredno dragoceno, saj se tukaj lahko v času poplav brez velike škode razlije voda. Ko se vode umaknejo, biotopi s svojimi značilnimi podnebnimi, talnimi, vodnimi in drugimi neživimi dejavniki omogočajo obstoj redkim rastlinskim in živalskim vrstam. Del tega območja ob Dravi s svojim rastlinstvom in živalstvom spada v Krajinski park Drava, ki se razprostira od Malečniškega mostu do meje z občino Ptuj. Tukaj je pravi raj za ornitologe. Ob svetovnem dnevu opazovanja ptic leta 1995 so na območju Miklavža našteli kar 38 vrst ptic. Naravni botanični spomenik so rastišča rakitovca, najdena v miklavškem delu Krajinskega parka Drava.
Milena Roj
Cerkvica Marije – kraljice miru v Dobrovcah
Ob cesti iz Miklavža proti Marjeti na Dravskem polju leži naselje Dobrovce, ki se omenja že leta 1227, s sedanjim imenom pa leta 1441. V Dobrovcah stoji ob cesti proti Skokam cerkvica Marije - Kraljice miru. Gre za obnovljeno stavbo, sestavljeno iz kvadratastega zvonika, pravokotne ladje z zakristijo na severni strani in triosminskega oltarnega prostora. Zgrajena je bila med leti 1924 in 1934. Triločno odprto zvonico nosijo štirje slopi, ki po obliki spominjajo na barok, v zvonovi etaži pa visita bronasta zvonova iz leta 1924 in leta 1939. V cerkvi, ki jo pokriva trapezast strop, izstopa oltar, katerega neorenesančni nastavek iz opuščene grajske kapele na Hompošu hrani glavno dragocenost cerkve, baročni kip Marije - Kraljice miru z otrokom, ki se blagoslavljajoč sklanja k vernikom. Kvalitetni leseni kip iz 1. polovice 18. stoletja po tradiciji izvira iz župne cerkve v Slivnici, od koder je bil leta 1840 prenesen v staro vaško kapelo, prednico sedanje.
Kapelica zaprtega tipa na nasprotni strani ceste, ki hrani sodoben Marijin kip akademskega kiparja Marjana Dreva, je povprečna predstavnica tovrstnih kapel iz 2. polovice 19. stoletja.
Marijina kapelica in slopasto znamenje v Skokah
V sosednjih Skokah stoji večja, s stolpičem opremljena neoromanska Marijina kapelica iz konca 19. stoletja in veliko slopasto znamenje pretežno kamnite gradnje, sestavljeno iz kvadratastega slopa z vdolbinasto opremljenimi stranicami in malce širšega nastavka s štirimi segmentno sklenjenimi nišami, ki ga spredaj in zgoraj spremljata bogato profilirana zidca, zaključuje pa piramidasta opečna streha. Znamenje, ki je dober predstavnik posebnega dravskopoljskega tipa iz 2. polovice 17. stoletja.
Najmanjši kraj v občini Miklavž, Dravski Dvor, je dobil ime po dvorcu oziroma pristavi Drauhof, ki je spadala pod gospoščino Rače. Pristava je na današnji lokaciji obstajala vsaj od druge polovice 18. stoletja, ko je bila upodobljena v Jožefinskem vojaškem zemljevidu
(Maierhof, glej spodaj). Pristava je pozneje dobila posebne lastnike. Na posestvu so se med drugim ukvarjali s konjerejo za potrebe avstro-ogrske vojske. Okrog leta 1922 so z agrarno reformo veleposestvo razprodali, nekaj zemlje pa razdelili med kočarje iz Skok, Dobrovc in Marjete. Dvorec je leta 1934 pogorel in bil zapuščen, dokler ga ni kupil Gustav Strašek iz Maribora in v njem uredil lončarsko delavnico. Danes so vidni samo še zidovi dvorca.