PO POTEH SOŠKE FRONTE
Zgodovinski dogodki, ki so predstavljeni z verodostojnimi viri in z neobremenjeno razlago, so pot do razumevanja naše preteklosti. Slovenski narod je v svoji burni zgodovini trpel in krvavel pod različnimi vladarji. Slovenski fantje in možje so umirali na bojiščih nesmiselnih vojn pod različnimi zastavami.
V Turističnem društvu Miklavž smo se odločili, da si bomo ogledali prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva in največjega spopada na Slovenskem nasploh. Soška fronta je bila del bojišča v 1. svetovni vojni med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, ki je potekala od Rombona do Tržaškega zaliva v skupni dolžini 90 kilometrov. Na tej fronti je umrlo tisoče slovenskih vojakov. Soška fronta je globoko ukoreninjena v slovensko zgodovino tudi zato, ker je preprečila prodiranje italijanske vojske še dalje v notranjost Slovenije. Odločili smo se za ogled »Kobariške zgodovinske poti«, ki je bila v letu 2011 razglašena za najboljšo tematsko pot v Goriški regiji.
Sobota, 2. junija 2012: v Kobarid, ki je bil postavljen na svetovni zemljevid prav zaradi »bitke pri Kobaridu« oktobra 1917, smo se pripeljali po avstrijski strani mimo Celovca, Vrbe in Beljaka, nato po italijanski strani mimo Trbiža, na mednarodnem mejnem prelazu Predel na višini 1156 metrov pa smo zopet vstopili v Slovenijo. Peljali smo se mimo trdnjave Predel, ki so jo zgradili Avstrijci leta 1809, naslednje leto pa je že odigrala pomembno vlogo pri prodiranju Napoleonovih čet na ozemlje današnje Slovenije. Danes je trdnjava v ruševinah, ob njej pa stoji spomenik v obliki piramide, ki so ga leta 1848 po naročilu cesarja Ferdinanda I. postavili v spomin na padle avstrijske branilce.
Na »Kobariško zgodovinsko pot« smo stopili v Kobariškem muzeju 1. svetovne vojne. V besedi in sliki smo podoživeli »bitko pri Kobaridu«. Nekateri dogodki iz te bitke še danes burijo duhove vojaških strategov. V tej bitki je bilo prvič uporabljeno kemično orožje in vojaška taktika imenovana »blitzkrieg«, pri čemer je pomembno vlogo odigral avstro-ogrski bataljon pod vodstvom mladega nemškega feldmaršala Erwina Rommla. Rommel je več kot dvajset let kasneje v času druge svetovne vojne vodil nemške vojaške sile v Severni Afriki. Zaradi njegovih vojaških podvigov so ga poimenovali »puščavski lisjak«.
Po ogledu muzeja se je pričel naš pohodniški del poti po kobariški zgodovinski poti. Povzpeli smo se na hrib nad Kobaridom, kjer je okoli cerkve sv. Antona zgrajena Italijanska kostnica. Kostnico je septembra leta 1938 predal svojemu namenu sam Benito Mussolini. V kostnico so bili z okoliških vojaških pokopališč preneseni posmrtni ostanki 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov padlih v 1. svetovni vojni.
Zgodovinska pot nas je peljala po strelskih jarkih in mimo utrdb na italijanski obrambni črti, naš kobariški vodič pa nam je razkrival trpljenje tistih, ki so tod branili našo slovensko zemljo. Spustili smo se do 52 metrov dolge brvi, ki povezuje desni in levi breg naše smaragdne reke Soče. Brv sta leta 1998 zgradila Kobariški muzej in Turistično društvo Kobarid prav na mestu, kjer je že bila med prvo svetovno vojno. Kakšne lepote premore naša Slovenija! Ko z brvi zreš v zeleno modre brzice Soče, verjameš, da je najlepša reka na svetu. Pot nas je ves čas vodila po gozdu, bilo je kar nekaj vzponov in spustov, ki so nas pripeljali do slapa potoka Kozjaka, levega pritoka Soče. Slap – Veliki Kozjak – je najslikovitejši slovenski slap. Nepopisno lep je pogled na 15 metrov visok bel steber vode, ki je izdolbel nekakšno podzemeljsko dvorano s tolmunom modro zelene barve, stene pa nudijo podobo kraške jame.
Še opazili nismo, da hodimo že dve debeli uri. V dolini nas je že čakal avtobus, s katerim smo še enkrat prečkali Sočo po Napoleonovem mostu. Tukaj je soteska Soče najožja. Po starem mostu iz leta 1750 je korakala Napoleonova vojska leta 1797 proti Predelu. Leta 1915 so most razstrelili umikajoči se avstrijski vojaki. Italijani so zgradili novega, pri katerem so partizani med drugo svetovno vojno branili ozemlje Kobariške republike.
Polni vtisov, nabranih v štirih urah spoznavanja dela žalostne in krute plati zgodovine slovenskega naroda, smo pot nadaljevali na Zgornje Vipavsko, kjer so nam prijazni gostitelji na Turistični kmetiji Birsa v Brjah pripravili okusno kosilo, v njihovi domači vinski kleti pa degustacijo »najboljšega, kar imamo«, kakor je dejal gospodar. Temu smo lahko samo še pritrdili, ko smo zadovoljni zapuščali našo Severno Primorsko pokrajino.
Milena Roj
